Moja ljuba Adna,

če si našla to pismo, je to slabo, zelo slabo. Pisala sem ga v upanju, da ga bova vzeli s sabo na obljubljeno pot. Na cilju bi ga uničila. Če to bereš, pomeni, da mi ni uspelo.

Očitala sem mu, da naju zanemarja. Zaradi idealov je živel povsem mimo naju. Ko so nama prišli povedat, da ga ni več, me je zgrabil neskončen bes. Nič, nič ni dosegel s svojimi akcijami, nič! Le naju je onesrečil.

Njegov boj je osmišljal moje bivanje, najin vsakdanjik. Njegovo upanje je pojilo moje. Njegova aktivnost je opravičevala mojo pasivnost. Mojo željo po svobodi, po boljšem življenju, je zame, za nas utelešal on.

… Če se zgodi, da še mene ne bo več domov, si, prosim, zapomni, da sem na koncu odšla kot tvoj brat. Z očmi, ki so poznale in premagale strah.